Enciklopedija čustev

Davide Iodice, ki že vrsto let s svojo Scuola Elementare del Teatro dela z ranljivostjo in invalidnostjo, vodi inkluzivno delavnico izražanja, odnosov in individualnega ter kolektivnega ustvarjanja. Cilj je spodbuditi pri udeležencih sposobnost odmevanja s svojim in tujim čustvenim spektrom, kakovost poslušanja in pripravljenost ustvarjati nestereotipne odnose. Projekt L’enciclopedia delle emozioni se je rodil takoj po pandemiji, iz spoznanja, da smo v distopičnem času, v katerega smo se znašli, poleg tragičnosti bolezni in dejanske smrti izkusili, da brez možnosti izražanja, brez odnosov, brez druženja, brez lepote lahko postanejo hiše grobnice naše identitete. Mesto, četrt, celo država lahko postane grobnica; puščava. Družba, ki je izšla iz dolgega pandemičnega obdobja, je rekonvalescentna, še bolj ranljiva in potrebna pomoči, zmedena v pravem “povojnem obdobju čustev”. Zato se je pokazala bolj kot kdajkoli nujna potreba po ponovnem odkritju izvirne katarzične moči gledališča, njegove kakovosti kot Pharmacon, s posodobitvijo v sodobnosti; ponovno pomeniti terapevtsko in socialno funkcijo, za katero je ta umetnost nastala. Bilo je temeljno po eni strani prekodificirati performativni, spektakularni dogodek kot napravo za participacijo in srečanje s skupnostjo ali družbeno skupino, po drugi strani pa ponovno postaviti v središče procesa gledališkega umetnika kot specialista za čustva in odnose, vidike, ki so ključni za premagovanje travme in za ponovno sestavo psihološke, odnosne in družbene razpoke, ki je iz tega izvirala. L’enciclopedia delle emozioni, zasnovana s temi predpostavkami, se tako postavlja kot proces bližine, pedagogike in ustvarjanja, ki ga je mogoče reproducirati po metodi in prilagoditi možnostim uporabe v različnih kontekstih in teritorijih. Intenzivna delavnica si prizadeva spodbuditi pri udeležencih sposobnost odmevanja s svojim in tujim čustvenim spektrom; spodbuditi empatično sposobnost in prevzemanje odgovornosti za drugega; kakovost poslušanja; pripravljenost ustvarjati nestereotipne odnosne dinamike; in nazadnje avtonomijo pri strukturiranju postopoma nastalega izkustvenega materiala. Narava igralca, oseba drame, scenska partitura, rekvizit kot »duša v zunanji obliki«, MASKA, so nekateri tematski usmerjevalci tega celovitega rokodelstva, ki se odpira jezikom in raznolikim izidom.