Ogenj je bil zdravilo - Teatro della Pergola

Fahrenheit 451 avtorja Raya Bradburyja opisuje distopično prihodnost, v kateri je prepovedano brati, zasloni, ki so vedno prižgani, odtujujejo prosti čas ljudi, poskus razmišljanja pa povzroča telesno slabo počutje. Ironicno je, da gasilska služba ni več zaposlena za gašenje požarov, temveč za sežiganje knjig in po potrebi njihovih lastnikov. Knjiga je izšla pred približno 70 leti, leta 1953, a je postavljena v prihodnost, torej v 20. leta 21. stoletja — torej danes. Vendar se ti nahajaš v 21. stoletju in bereš to besedilo, torej se je Bradbury zmotil? Odvisno, kako razumemo distopijo: kot napoved prihodnosti, ki se lahko potrdi/izpodbije, ali kot alarm o sedanjosti, ki se nenehno obnavlja? Il fuoco era la cura prehaja skozi in svobodno ponovno bere Fahrenheit 451, ga porabi kot se to stori s knjigo, ki jo imaš rad, si jo prebral tisočkrat in jo vlekel na tisoč krajev, jo umažeš, jo nekje pozabiš in jo potem ponovno najdeš, medtem ko se platnica zbledi, papir odstopi in se strani napolnijo z zapiski, listki, zaznamki in spomini. Pet izvajalcev znova prehodi zgodbo romana, se poistoveti z liki, se giblje horizontalno in mapira cone sence, stvari, ki nam jih Bradbury ne razloži ali ne pripoveduje, ustvarja vzporedne narativne linije, teoretske odklone ter gradi tudi kronike časa vmes med našo sedanjostjo in antikulturno prihodnostjo, v kateri nas brezumnost reši pred bremenom kompleksnega mišljenja. Če se je Bradbury zmotil le za nekaj let, če bi se Fahrenheit 451 res zgodil, kaj bi storili mi?